ADVENT - čas upanja, čas Luči

V tem tednu, zadnjem v bogoslužnem letu, sem v dolgih in mračnih večerih prebiral knjigo Spovednikova noč Tomáša Halíka. Poudarek je na noči, ki jo človek doživlja v svoji  notranjosti.  Njemu osebno ta izkušnja ni bila tuja, kakor ne mnogim sogovornikom, ki so se mu zaupali. Razlika med njimi je bila v tem, da spovednik ni izgubil (za)upanja.

Preizkušnje sedanjega časa so marsikomu načele (za)upanje, zato prosimo:

»Vsemogočni Bog, v začetku adventnega časa prihajamo k tebi polni pričakovanja in upanja. Ti si večni, ki mu pripadajo vsi časi; ti si Življenje, ki ohranja vse živo; ti si Luč, ki prežene vsako temo.«

Rabin je svojim učencem zastavil vprašanje, kako se prepozna trenutek, ko se konča noč in začne jutro.

»Je to trenutek, ko se toliko razdani, da smo na daljavo zmožni razločiti psa od ovce?« je vprašal eden od učencev.

»Nikakor ne,« je odgovoril rabin.

»Je to trenutek, v katerem razločimo datljevec od figovca?« je vprašal drugi.

»Tudi ne,« je odgovoril rabin.

»Kdaj torej prihaja jutro?« so vprašali učenci.

»Jutro pride takrat, ko pogledamo v obraz kateremukoli človeku in v njem prepoznamo svojega brata ali sestro,« je rekel rabin. »Dokler tega ne zmoremo, je še noč.«

Premagajmo  temno noč sedanjega časa! 

Skupaj z vami, vaš duhovnik Andrej  G.