»Če pšenično zrnje ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24).
Te svetopisemske besede je znani slovenski duhovnik in psiholog dr. Anton Trstenjak strnil v:
»Umrješ, da živiš.«
Ko v teh dneh obiskujemo grobove naših rajnih, ki počivajo na njivi Gospodarja življenja, smo še posebej povezani z njimi v neobremenjenem, prečiščenem, blagem in hvaležnem spominu, ki prinaša notranji mir. Čutimo njihovo duhovno bližino. Loči nas le spoznanje, da so oni že na cilju, mi pa smo še na poti. O srečni bratje in sestre, ki v Bogu se radujete … Molitev, plameni na svečah in cvetje pričajo o prazniku, ne glede na to, kako ga kdo imenuje.
Ob soočanju z minljivostjo zemeljskega življenja, ne moremo mimo spodbudnih besed, ki jih v slišimo v cerkvi in na pokopališču. »Žalosti nas usoda smrti, toda tolaži nas obljuba prihodnje nesmrtnosti« (hvalospev pri sv. mašah za rajne), ki jo je človeštvu oznanil Kristus. S smrtjo na križu je bil solidaren s človeštvom, s svojim vstajenjem pa je pokazal, da želo smrti ni zadnja realnost našega bivanja. Še več. Zagotovil nam je: »Volja tistega, ki me je poslal, je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,39.40).
Gospod, daj našim rajnim večni pokoj in večna luč naj jim sveti. Naj počivajo v miru. Notranji mir pa daj tudi nam, da nas misel na smrt ne bo begala, temveč krepila v spoznanju, da umrjemo zato, da bi s Teboj večno živeli.
